Neodločna mama

Ko skorajšnji 2,5-letnik zažene pralni stroj, mi pomaga obešati nogavice, meša zelenjavo s kuhalnico, odnese krožnik z mize, se ponosno nasmiham, a nasmeh že čez nekaj sekund zbledi: taka sta bila pri teh letih tudi starejša dva, danes pa okoli njiju en sam kaos oblačil, zvezkov, koščkov hrane, smeti …

Odgovornost staršev je vzgojiti odgovornega otroka. To vendarle ve vsak, kajne? Le ne verjamem, da uspe prav vsakemu. Jaz se še borim, vztrajam, pogosto obupavam, potem spet slišim kaj novega – na primer na delavnicah Mojce in Tjaše – preberem kaj meni na kožo pisanega in si rečem, da zdaj pa vem, zdaj bom pa problem končno rešila.

Continue reading “Neodločna mama”

Zmedena mama

Zvonec na vratih. Droben fant, ki je prišel po podpis za podaljšanje pogodbe za distribucijo elektrike, drugi kot lani. Tiho vzdihuje, ko si sezuva čevlje. »Bolje delati v soboto popoldne, kot doma razmišljati,« odvrne na moje vprašanje. Zvonec v moj glavi. »Res? Je kaj hudega? Lahko kaj pomagam?« » … najbolj mi pomagate, če podpišete papirje.« »Aha, no prav …«

Tretja delavnica – Prepoznavate svoja čustva in odziv nanje? – je bila še kar, hm, čustvena naporna. Ker se govori o definicijah na splošno, sam imaš pa občutek, da pravzaprav opisujejo tebe. Seveda se najbolj zatakneš pri tistem – no, vsaj jaz –, kar ni dobro. Tudi pri naštevanju različnih odtenkov strahu, žalosti, jeze, sramu … nam je šlo precej bolje kot pri tistih »pozitivnih« čustvih. Zamorjenci? Na srečo ne vsi.

Continue reading “Zmedena mama”