Blog

Potrpežljiva mama

»Moj otrok ne bo nikdar jokal,« nam je zabrusila, kopici mam, ki smo na tak ali drugačen način na igrišču vsaka po svoje, nekatere nestrpno, druge že jezno, krmarile med dvema do tremi lastnimi otroki, ki so ob naših reakcijah izkazovali različna, vsekakor pa nevesela čustva.

Za trenutek smo odložile delo in se zazrle v bodočo mamo, ki si je z vso nežnostjo gladila napeti nosečniški trebuh – za to sta se z možem trudila nekaj let, prestala številne umetne oploditve in spontane splave. Njen otrok, skratka, ne bo nikdar žalosten, smo si prevedle. Nam pa to ni pomembno, ker so nam ‘padli kar z neba’, so nam samoumevni, zato nismo sposobne take ljubezni, kot matere, ki so morale skozi ves ta križev pot. Vse to nam je očitajoče sporočala …

Continue reading “Potrpežljiva mama”

Pametnejša mama

No, pa sem vendarle našla pozitivno stran tega, da se pri slabih 40 letih počutim kot obnemogla 80-letnica: zaradi utrujenosti sem precej bolj sitna kot sicer in takrat ni usmiljenja: ‘ne’ pomeni ‘ne’, pa če tiste medvedkaste učke še bolj milo (ali mokro) gledajo …

Dejstvo je, da mi gre pri vzgoji (veliko) več stvari slabše kot bolje od rok, se mi pa zdi, da se vsaj pri besedi »ne« relativno dobro odrežem. Mogoče zato, če se malo pošalim, ker sem kot mula poslušala kanadski punk rock bend No means no (‘Ne pomeni ne’, kar je v zadnjem času, ko se razpravlja o definiciji posilstva, znova aktualno)? Kakorkoli že, vsakemu staršu je verjetno dokaj hitro jasno, da znajo mulci zelo natančno prisluhniti frekvenci glasu, ko jim na pladnju postrežemo z pri njih tako nezaželeno besedo »ne!«. Najmanj dve frekvenci sta, vmes pa še mnogo odtenkov …

Continue reading “Pametnejša mama”

Neodločna mama

Ko skorajšnji 2,5-letnik zažene pralni stroj, mi pomaga obešati nogavice, meša zelenjavo s kuhalnico, odnese krožnik z mize, se ponosno nasmiham, a nasmeh že čez nekaj sekund zbledi: taka sta bila pri teh letih tudi starejša dva, danes pa okoli njiju en sam kaos oblačil, zvezkov, koščkov hrane, smeti …

Odgovornost staršev je vzgojiti odgovornega otroka. To vendarle ve vsak, kajne? Le ne verjamem, da uspe prav vsakemu. Jaz se še borim, vztrajam, pogosto obupavam, potem spet slišim kaj novega – na primer na delavnicah Mojce in Tjaše – preberem kaj meni na kožo pisanega in si rečem, da zdaj pa vem, zdaj bom pa problem končno rešila.

Continue reading “Neodločna mama”

Zmedena mama

Zvonec na vratih. Droben fant, ki je prišel po podpis za podaljšanje pogodbe za distribucijo elektrike, drugi kot lani. Tiho vzdihuje, ko si sezuva čevlje. »Bolje delati v soboto popoldne, kot doma razmišljati,« odvrne na moje vprašanje. Zvonec v moj glavi. »Res? Je kaj hudega? Lahko kaj pomagam?« » … najbolj mi pomagate, če podpišete papirje.« »Aha, no prav …«

Tretja delavnica – Prepoznavate svoja čustva in odziv nanje? – je bila še kar, hm, čustvena naporna. Ker se govori o definicijah na splošno, sam imaš pa občutek, da pravzaprav opisujejo tebe. Seveda se najbolj zatakneš pri tistem – no, vsaj jaz –, kar ni dobro. Tudi pri naštevanju različnih odtenkov strahu, žalosti, jeze, sramu … nam je šlo precej bolje kot pri tistih »pozitivnih« čustvih. Zamorjenci? Na srečo ne vsi.

Continue reading “Zmedena mama”

Negotova mama

Ah, če bi to vedela in znala že pri prvem in ne šeletretjem otroku, potem verjetno s starejšima dvema ne bi imela toliko težav, kotjih imam?!

Priznam, da sem na drugo predavanje Svoboden otrok ima jasno postavljene meje prišla rahlo bolj samozavestno kot prvič, nekako se mi je zdelo, da sem malo bolj pametna zaradi tiste jasne misli, da je treba prešteti do tri in lastnemu otroku ob konfliktu dokazati, da so se nam v teh letih vendarle nekoliko razvili možgani in nismo ostali v isti razvojni fazi, kot so oni zdaj.

Continue reading “Negotova mama”