Seveda za starša verjetno ni večje more, kot ko sliši, da je do sedmega leta otrokove starosti v vzgoji že naredil, kar je naredil, oziroma zaj… vse, kar se je zaj… dalo, če si sposodim pri Lačnih Franzih.
In tukaj je moje priznanje: sem mama treh otrok in sem kriva. Kriva, da moj deset- in osemletnik nista srečna, kot bi lahko bila, mali dveletnik pa skorajda vsakodnevno spremlja, kako mama ne reagira kot odgovorni odrasli, pač pa kot razžaljeni in trpeči otrok ter izgublja živce s starejšima, kriči, kaznuje …, pa je vse skupaj skorajda brez haska. In tako tudi iz njega počasi odteka svobodni veter in otroška radoživost …
Za zjokat, na kratko povedano. In življenjsko nevarno za otroke, za katere sva se pri, recimo, no, polni zavesti odločila z možem. Ker jim dajem tako slabo življenjsko popotnico, sporočila in navodila, ki vodijo stran od njih samih. Da bi človek kar umolknil. In da, Tjašine besede na samem začetku uvodnega srečanja so se potrdile: dejansko smo pogosto povsem umolknili, soočeni z lastnimi napakami, ali ko smo se zaslišali, zasačili … v primerih slabe prakse, ki nam jih je nanizala Mojca.
Ampak ja, zato smo pa tukaj, da poskusimo zlesti iz te jame, mar ne? Ven iz jame neveselosti in slabih odnosov z otroki, ki bi jih morali imeti brezpogojno radi, pa se kdaj znajdemo v situaciji, ko bi jim lahko dobesedno zavili vrat (no, zase govorim), pomislimo, kaj nam je tega treba bilo, včasih zagazimo celo tako globoko, da si jim to upamo vreči v obraz? Da, priznavam in obžalujem, a s tem ne bom naredila nič. Najlaže je viti roke in tarnati, kako težko je, kako se ne da nič narediti, igrati vlogo žrtve …
In smo spet v ego stanju otroka, kot nam pojasni Mojca, v katerem smo, resnici na ljubo, menda kar 95 odstotkov budnega življenja, torej je časa, v katerem je na delu um, odgovorni odrasli, res presneto malo, in to kljub temu, da se imamo ves čas za prav take: odgovorne odrasle. Take, ki se znajo ustaviti, v miru premisliti, kako ukrepati, da bo bolje za vse, ne pa kot otrok, ki mu v trgovini ne želimo kupiti čokolade – čustveni izbruh in/ali kujanje, vsak v svojem kotu, konflikt pa nerazrešen ter nova razpoka v medsebojnih odnosih.
Menda je to posledica vzgoje, ki smo je bili deležni v svojem otroštvu, kako so z nami od rojstva pa tam do sedmega leta starosti postopali odrasli, ki smo jih v tem obdobju šteli za najbolj pomembne: so nas kritizirali že za najmanjšo napako, pa zato toliko težje pohvalili? Od nas pričakovali več, kot smo bili sposobni za svoja leta, in ko nam ni uspelo, to ‘nagradili’ z izrazi razočaranja, žaljivkami? Prepovedovali negativna čustva, mogoče celo pretirano veselje? Nam dajali vedeti, da nismo na prvem mestu, pač pa je treba najprej poskrbeti za druge? Da naše mnenje ali naši uspehi ne štejejo, zato je treba še bolj garati, pri čemer ne sme biti oz. je uživanje nedostojno?
So nas učili strogega izpolnjevanja navodil brez možnosti (pod)vprašanj, s katerimi bi lažje razumeli, zakaj je nekaj dobro opraviti takoj in prav na tak način? No, zna biti, da bi dobili odgovor »Ker tako mora biti«, ker že našim vzgojiteljem prej ni nihče razlagal, kaj in kako, pač je je bilo bistvo vsega (in je v večini primerov, z izjemo malo bolj ‘razsvetljenih’ staršev) v tem, da otrok čimprej postane ubogljiv, marljiv, se ukloni avtoriteti, se obnaša in reagira tako, kot se od njega pričakuje, kot je zaželeno v javnosti … So to tudi vaše ‘mokre sanje’? Pod večino navedenega se lahko podpišem tudi sama …
In tako pridelamo pridno ovčko brez lastnih misli oz. strahu pred lastnim razmišljanjem, ki ji lahko nakoplje le težave, prikliče nadnjo prekletstvo ubadanja s tem, ‘kaj bodo pa drugi rekli’, pod črto pa gre za osebo, ki zato ne more imeti samospoštovanja, pozitivne samopodobe, zaradi vztrajanja v stanju adaptiranega otroka, ki mu reže krila, ne dovoli svobode, neobremenjenega izražanja misli, čustev …, pa prej ali slej išče kompenzacijo za osvoboditev spod teh spon. In kompenzacije so le redko pozitivne in neekstremne, od drog do adrenalinskih dejavnosti, ki se lahko končajo na bolj ali manj srečen način.
Naš cilj pa bi moral biti vzgojiti svobodnega otroka, takega, ki bo tekal po gozdu tudi kot odrasel, ker je to fajn in ne zato, ker je treba (torej to od nas pričakujejo drugi) skrbeti zase in za svoje zdravje, hkrati pa se bo, ko bo naletel na krizno situacijo, znal ustaviti in prešteti do tri. Na ta način ne bo skočil v stanje otroka, v katerega sicer vedno znova in spet pademo ob konfliktih, saj pridejo na dan vzorci iz otroštva, travmatični spomini, ko kot otroci v podobni situaciji nismo smeli jokati, ali smo bili (po krivem) hudo kritizirani ali kaznovani, v celoti preslišani … zdaj pa ta otrok počne tisto, česar takrat ni smel (in ob tem svoje napačne vzorce kaže in prenaša še svojim potomcem).
V takem stanju, ko prevladajo čustva, in ni prostora za razum, pač razumske rešitve ni pričakovati. Če pa uspemo zadržati dih, en, dva, tri, bo juha že precej manj vroča. »Ker vedno lahko počakaš, ne bo se podrl svet, če boš odregiral kak trenutek pozneje kot sicer. In še reakcija bo precej bolj primerna, premišljena,« nam je na srce položila Mojca.
Sliši se preprosto, ne? Da, ko enkrat razumemo, v kakšna stanja lahko zapadamo zaradi vzgoje, ki smo je bili deležni, jih imamo lahko tudi nekoliko bolj pod nadzorom, lažje in hitreje naredimo prostor za razum, hkrati pa tudi lažje razumemo posameznike, s katerimi imamo opravka, ko jih odnesejo čustva, prilagodimo komunikacijo in omejimo ‘požar’, ki bi utegnil nastati, če bi ob sogovornikov čustveni izpad butnil še naš.
In o tem pravzaprav govorimo, ko govorimo o otrocih in njihovi vzgoji. Vzgoja je zato tako težka, ker se moramo kar naprej opazovati, kaj in kako delamo, kako se odzivamo, in se nenehno samopopravljati, je poudarila Mojca. In naša odgovornost je, da otrok zrase v zdravo osebo, pri čemer je naša glavna naloga, da stojimo za njim, saj se sam še ne more postaviti zase: pa naj gre za dobrohotno zalaganje z bonbončki, česar ne odobravamo, ali pa (kvazi duhovite) pripombe na otrokov videz ali obnašanje. Pri čemer se moramo tega držati zlasti starši sami, saj otrok to hitro prenese na svojo celotno bit, ki da ni okej.
Sem mama treh otrok in sem kriva: vzgoja mi ne gre dobro od rok. A sem zdaj tudi mama, odločena, da nekaj spremeni, poskuša postati podporna in spodbudna mama, ki zna razumsko in spoštljivo komunicirati tudi med zapletom, konfliktom, pretepom … Teorija mi je zdaj, vsaj v povojih znana, menda pa jo bomo skozi naslednje delavnice samo še utrjevali in ponotranjali predvsem prek prakse.
Želim vzgojiti svobodne, uspešne in zdrave otroke. In močno upam, da mi pri starejših dveh še vseeno ni odpeljal zadnji avtobus, pač pa bom uspela naše odnose obrniti na sončno stran. Z Mojčino in Tjašino pomočjo. Gremo, akcija!
(Zaenkrat še) narobe mama