Negotova mama

Ah, če bi to vedela in znala že pri prvem in ne šeletretjem otroku, potem verjetno s starejšima dvema ne bi imela toliko težav, kotjih imam?!

Priznam, da sem na drugo predavanje Svoboden otrok ima jasno postavljene meje prišla rahlo bolj samozavestno kot prvič, nekako se mi je zdelo, da sem malo bolj pametna zaradi tiste jasne misli, da je treba prešteti do tri in lastnemu otroku ob konfliktu dokazati, da so se nam v teh letih vendarle nekoliko razvili možgani in nismo ostali v isti razvojni fazi, kot so oni zdaj.

Poleg tega imam tri otroke; imam pa ja že kakšno izkušnjo več kot tisti, ki se ubada šele s prvim otrokom, mar ne? No, Tjaša nas hitro postavi na realna tla z izjavo, da so nam naši starši postavljali meje tam, kjer jih ni bilo treba, ne pa tam, kjer bi jih bilo treba, mi pa te vzorce pridno prenašamo naprej, zato se tako lovimo pri vzgoji lastnih otrok.

In ker so nam v preteklih letih nekako vsadili v glavo, da lahko z vsako bolj ostro besedo ali »ne«-jem otrok doživi travmo, jim cele dneve nekaj razlagamo, se opravičujemo, težimo z navodili, potem se pa čudimo, da nas nihče ne posluša, da nas dveletnik udari za vsako stvar, ki mu ni povšeči, da zvečer ležimo s petletnikom več kot uro ins e ne upamo premakniti, da bi le že končno zaspal …

No, vsaj z nekaterimi od naštetih stvari smo pri nas hitro opravili in s tem pravzaprav samemu sebi dokažeš, kako učinkovito si sposoben postavljati meje, meni neznano zakaj, pa jih pri nekaterih drugih situacijah očitno enostavno ne znam oz. nisem dovolj močna.

Tjaša ima že spet odgovor: da smo s tem začeli prepozno, če nismo začeli že malodane takoj po rojstvu otroka. Ker lahko meje, kolikor pač razvojno zmore, postavljaš že štirimesečnemu otroku: ga ne dviguješ prav vsakič, ko malo zacmiha, ne pristavljaš k prsim vsake četrt ure in se spremeniš v dudo … Druga težava pa je, da pri svojih sklepih in dogovorih nismo dosledni. Ampak ja, postavljati meje je težko, ker se takrat otrok običajno na vse načine upira, joka, mi pa se počutimo kot najbolj kruta bitja na svetu, gledamo v črno prihodnost, ki kaže našega travmatiziranega otroka na terapevtskem kavču, v popravnem domu, v …

No, je pa menda ravno obratno;da je otrok, ki raste s popotnico postavljenih meja, veliko bolj organiziran,lažje se sooča z izzivi v življenju, ima boljšo samopodobo.

Podprta s to mislijo in tisto,ki se mi vedno znova in spet pripelje v misli, ko slišim kaj meni smiselnega s področja vzgoje – da od danes bo pa vse drugače –, sem samozavestno prišla domov: petek zvečer, trije pari otroških oči, lačnih – hrane in mamine pozornosti–, utrujeni od celega dneva in tedna (ah, kako jih razumem in čutim, ker sem sama v prav takšnem stanju) … in se začne. Dihaj, štej, ustavi … Dihaj, štej,ustavi … ne gre, hm, kaj pa zdaj? Aha, povem mirno in odločno, pa naj se dere,če mu kaj ni prav, kajne, Tjaša in Mojca? Da so to zdrave frustracije, da če ne igramo njihove igre, se ta zelo hitro konča, sicer se prej ali slej vsi kopamo v tej drami. No, recimo, da večerjo, ki je vedno velik preskus za živce, še nekako speljem, ne vem pa, kako je mogoče, da si imajo otroci prav takrat največ povedati, in to s salvami smeha, ups, prevrnjenimi kozarci, drobtinami,ki na tla padajo kot za stavo, nato sledi podmizno brcanje, pa že prvi jok, ker gre vse skupaj predaleč, ura pa tiktaka, mamino srce in noge pa hlepijo po kavču…

A za nami je šele prva tretjina,treba je še v kopalnico, šele nato v spalnico … Spet, valjanje po kopalnici,dolgotrajno čepenje na stranišču, ki je seveda že nagajanje drugemu, ki ga taakoooo tišči, škropljenje stropa in ne umazanih nog s tušem, namesto zrna za pol špageta zobne paste, in to ne na ščetki, pač pa na umivalniku, še raje na tleh. Pomnoži s tri! Pa obvezno iskanje pižam, kdo bi se trudil še s copati, ki so v najboljšem primeru zabasani nekje pod kavčem ali posteljo, včasih pa jih najdemo po mesecu ali več, ko se mama spomni, da je treba kdaj posesati mačke tudi zadaj za pohištvom. In potem še spravljanje v posteljo, ko bi eden rad, da mu bereš pravljico, drugi bi rad  prebral kar cel strip, tretji se spomni, da ga je zgodaj zjutraj treba peljati na turnir, dres je pa še nekje med umazanim perilom … Dihaj, ne dopusti, da te zaflešira, naj vlada razum, ostani mirna … No, žal ne gre. Vsaj ne vedno.Pravzaprav skoraj nikoli.

Na pomoč! »Je kakšna stvar, ki jim kaj pomeni, motivira?« me vpraša Tjaša. »Skoraj nobena, ampak ja, za 20 minut igric na telefonu, sta se starejša dva pripravljena prodati, v 20 minutah, kolikor jima dam, se stuširata, ščetkata zobe, pripravita torbo za naslednji dan, na hitro pospravita sobo … vse, kar si zvečer želim …« V čem je potem problem, slišim. Jah … strah pred zasvojenostjo s to novodobno tehnologijo, pa modra svetloba, ki seva in se zaradi nje v možganih ustvarja vtis, da je tudi zvečer še dan, pa zaradi tega človek težje zaspi … Dvajset minut telefona, da se v dvajsetih minutah naredi tisto, kar se sicer lahko vleče tudi uro, vmes pa mama izgublja živce, prosi, nato grozi, deli vsemogoče kazni?! (Za tiste, ki se sprašujete, kje je tu oče, naj povem, da dotični vsoto večerno dramo dojema kot popolnoma nepotrebno in on to, ko je mama odsotna,opravi precej bolj v miru, je pa res, da traja in gredo tako otroci spat, kopač gredo, ne glede na to, da je naslednji dan šola … Odgovorni mami se pač tozdi nedopustno in ko se pogovarjava o tem, se najina bregova vedno bolj oddaljujeta …).

No, zdaj je takole (pa ne vedno,ker imam še vseeno slabo vest): zreferiram, kaj mora biti opravljeno, in v kolikem času, nato gresta pa lahko zlagat tiste virtualne zidake ali pobirat zlato z nekim animiranim mačkom, ki skače po strehi vlaka. In zaspimo približno nesprti …

Nese me, in to dobro vem, ko razburjenje, torej čustva, odženejo razum in v obupu grozim s kaznimi, na katere potem naslednji dan pozabim, ali se mi zdijo preostre, pa jim pobrusim robove, in seveda, kaj lahko drugega pričakujem kot to, da bo mulec znova in spet poskušal širiti meje, saj mami vendarle pogosto ne udejani tistega, kar je rekla, torej ni večjega strahu, ne?

Ampak vztrajati je treba, pa če je še tako težko, sicer otroka nikoli ne bomo prepričali v to, da mislimo resno in nas pač tudi ne bo resno jemal (kot me moja dva starejša ne). Spomnim se, kosem, ko sta bila šele dva, mlajšega kaznovala s prepovedjo obiska babice. Ker sem uspela vztrajati pri tem, sem se potem, namesto da bi imela dve uri miru, vesta čas dajala z užaljenim pobom, ki je jokal, renčal, metal kocke … Ali ko sem po več grožnjah za dva tedna sama pospravila kocke Lego … ne morem povedati,kako zelo sem se namučila, da sem v tistih deževnih dneh z nečim drugim zaposlila nadobudneža … Ja, včasih bi morali res premisliti, preden izrečemo kazen, da z njo pravzaprav ne kaznujemo nas samih, Tjaša in Mojca pa tako ali tako poudarjata, da sankcija sploh ni (vedno) nujna. »Preprosto moramo otroku dati vedeti, česa ne želimo, in če zaradi tega bruhne v jok, pade v afekt, pa naj! Samo smiliti se nam ne sme. Ker če ve, da ima kakšno možnost doseči svoje,bo to zagotovo tudi poskusil.«

Priznam, da mi je, odkar sem to slišala, lažje. Ko mali zamahne z roko ali ugrizne (saj vem, manjka mu pozornosti), izustim odločni »ne«, ga dvignem in postavim stran od sebe. Tudi 15-krat zapored ga na isto mesto, čeprav se mu meša. Dokler se ne naveliča in takrat običajno zahteva objem. Tako je tudi pri uspavanju. Če vstane, ga odnesem nazaj v posteljo, lahko noč in zaprem vrata za sabo. Včasih tudi po 12-krat. Če noče v avtosedež, ko se nam mudi, ga odločno posedem, umaknem rokici stran in ga privežem, čeprav tuli kot volk. In kmalu neha. Je lažje,precej lažje, kot mi je bilo pri starejših dveh, ko še nisem imela tega vedenja kot zdaj.

A vem, da mi še veliko manjka.Pogosto sem v situaciji, ko ne vem, kaj bi odgovorila, kako bi odreagirala, in na nek način že izgubljam: ko ti otrok zabrusi, da ga ne maraš, ali pa celo sam kriči, da te ne mara; ko ne pomaga ne lepa, ne ostra beseda, ampak otrok še vztrajno pleše naokoli, se malodane posmehuje. Ko se mali protestno uleže na pločnik in noče nikamor več, ti pa si odločen, da ga ne boš nosil domov …

Sem negotova mama, ki (še) ne zna postavljati meja v vsaki situaciji, in ima s tem probleme tudi v odnosu do drugih (kar seveda ni dober zgled za otroka), česar(še) ne razumem, kot (še) ne razumem nekaterih svojih odzivov v določenih situacijah, ko se zdi, da za majhen nič doživim ali pa dobesedno ustvarim pravi vihar. No, na tretji delavnici naj bi se ukvarjali prav s prepoznavanjem lastnih čustev in odzivov nanje. Bom, ko bom bolje razumela, tudi boljša mama? Bom!