Neodločna mama

Ko skorajšnji 2,5-letnik zažene pralni stroj, mi pomaga obešati nogavice, meša zelenjavo s kuhalnico, odnese krožnik z mize, se ponosno nasmiham, a nasmeh že čez nekaj sekund zbledi: taka sta bila pri teh letih tudi starejša dva, danes pa okoli njiju en sam kaos oblačil, zvezkov, koščkov hrane, smeti …

Odgovornost staršev je vzgojiti odgovornega otroka. To vendarle ve vsak, kajne? Le ne verjamem, da uspe prav vsakemu. Jaz se še borim, vztrajam, pogosto obupavam, potem spet slišim kaj novega – na primer na delavnicah Mojce in Tjaše – preberem kaj meni na kožo pisanega in si rečem, da zdaj pa vem, zdaj bom pa problem končno rešila.

A če pomislim za desetletje nazaj, ko se je rodil moj prvi otrok, in izpostavim tisto, kar najbolj zaznamuje čas, ki ga preživim z otroki, je to prav gotovo nenehno opominjanje. Na vedno ene in iste stvari: umij si rok(ic)e. Obuj copat(k)e. Uredi posteljo. Pospravi knjige/igrače (z mize), kosilo bo. Krožnik si pozabil na mizi. Umij si roke in okoli ust, riž imaš tudi na nogavici. Pripravi torbo za šolo/trening. Uredi peresnico. Ponovi pesmico. Takoj pod tuš! Zobe si umil? Ala, gremo spat. Spat! Zakaj je luč še vedno prižgana?! In takoj naprej in tako naprej, iz dneva v dan, iz večera v večer …

In potem poslušam prijateljice: varianta A: »Ne obupaj, res ne! Jaz sem bila kot pokvarjena plošča do njegovega 11. leta, potem se ga je pa končno prijelo, in zdaj vse te stvari počne samoinicativno.« Res? Juhej, samo še malo, samo še kako leto za starejšega … pa potem dve leti za srednjega, pa, ojej, še kakih pet let za najmlajšega. Ampak vseeno bolje kot varianta B: »Točno vem, o čem govoriš. A moja dva sta stara že osemnajst, pa je še vedno tako kot s tvojimi, vse na glavo, že zdavnaj sem obupala …«

No, jaz še nisem, pokonci me drži upanje, da se bom zdaj vendarle česa naučila in še kaj popravila, pri najmlajšem pa zadržala ta trend ‘samoiniciativnosti’ in želje po sodelovanju. Ker da, Mojca in Tjaša poudarjata, da je treba zgodaj začeti, a da ga ponavadi starši pokronamo s tem, ko prehitevamo z aktivnostmi, ki jim otrok še ni čustveno dorasel – na primer s prezgodnjim vključevanjem v šport (malček potrebuje le, da ga vsak dan peljemo ven, naj skače, pleza, se kobali po gozdu, ne pa na vodeni, ponavadi dragi vadbi v prašni telovadnici, kjer nam zagotavljajo, da brusijo prihodnje šampijone).

Po drugi strani pa jim na področjih, kjer bi otroka lahko spodbudili, po domače povedano, odnašamo rit. Ker prah pobrišemo, posodo pomijemo, tla posesamo, oblačila zložimo … veliko hitreje in »tako, kot je treba«. In potem čakamo, da otrok toliko zraste, da je po našem mišljenju sposoben početi vse to, za kar smo bili prej nenehno sami in, uboščki, žrtvovali ves svoj prosti čas. Ampak mulec kar ni za to?! Reagira celo, kot bi mu naložil kazen, ko mu rečeš, naj odnese smeti, ali posesa pod mizo. Ali pa posodo pomije tako, kot da bi trpeli hudo pomanjkanje vode in detergenta … Kako pa, saj ne zna drugače, če ga vse doslej nismo spustili h koritu?! Starši smo včasih res smešni pri svojih (nerealnih) predstavah …

Spomnim se, kako sva se s prijateljico, s katere družino pogosto kampiramo, spraševali, kdaj lahko pošljeva otroke, da pomijejo posodo vsaj po zajtrku, pa sva kar odlašali in odlašali, tako da sva imeli tam pri otrokovih 8. letih za čisti presežek, če mu je uspelo vsaj v dveh tretjinah odmiti zasušeni rob od kave na skodelici. No, nemške družine, skorajda brez izjeme z najmanj tremi otroki, so naju hitro postavile na realna tla: tam mulci pomivajo že pri 4., 5. letih, dojenček, ki je poleg v vozičku, budno spremlja to vsedružinsko početje (in se uči), če mu kaj ni prav, pa voziček mirno obrnejo stran, cmevhanje gor ali dol. Pri nas bi bilo ravno obratno: mama bi v eni roki cincala nergavega otročiča, z drugo poskušala pomiti posodje po svojih najboljših močeh, njen sedemletnik pa bi jo medtem izza zidca ‘streljal’ z vodno pištolo. Nemcev tudi nikdar ne vidimo, kar je pri nas tako pogost prizor, da bi z eno roko potiskali prazni voziček, v drugi pa nosili zadovoljnega brcača, ki se je še malo prej, vozeč na treh ali štirih kolesih, drl kot jesihar. Otrok bo ostal v vozičku, dokler ne bo, utrujen (zaradi joka, ali pa kar tako) zaspal in ob tem ne bo nihče od njegovih najbližjih niti trenil z očesom. So pač kralji v postavljanju meja, vedno jih nevoščljivo opazujem, kako cela vojska otrok počne vse in natančno kot … vojska pač.

No, moj bistri mož na moje jamranje, kako naša dva nič ne delata, kako jima je treba vsako stvar povedati vsaj šestkrat, da se že končno zganeta, na kratko odvrne, da je to vse samo zato, ker nisva – dvojino uporabi le iz gole uvidevnosti do mene – dosledna. Da meje jim sicer postavljava, sva pa slaba pri vztrajanju pri njih oz. pri posledicah, če jih – in seveda jih – kdo prestopi. Mene takrat hitro prevrne v stanje otroka in začnem s pridiganjem, opozarjanjem in grožnjami, a zdaj sem že tolikokrat prebrala ali slišala, da nikoli ne smeš kritizirati otroka, ampak zgolj njegovo dejanje – zato, da ve, da ga sprejemamo in imamo radi, takega, kot je, in se zato počuti varno –, da k temu tudi težim. Je pa včasih res težko najti hitri »prevod«, ker jezik ti nemudoma ponudi »Kako si len!«, možgani pa toliko več časa potrebujejo, da to ustrezno prevedejo, torej: »Ni mi všeč, da v delo za šolo ne vložiš več truda.« Ampak … to se sliši tako, khm, prisiljeno, in včasih se počutim res neumno, ko me niz drugo za drugo neprijetnih otrokovih potez v zelo kratkem času pripelje do stanja brbotajočega lonca, jaz pa, z veliko muko, naučeno, celo slovnično pravilno sikam: »Tvoje obnašanje je povsem neprimerno!«, čeprav imam na jeziku vse kaj drugega, več kot neprimernega in za otroško dušo raztrgajočega, pa vseeno kaj takega pogosto slišim iz svojih in ust ljudi okoli sebe: »Pa ti nisi normalen!«, »Kaj je s tabo narobe!?«, »A nisi sposoben ene same stvari narediti tako, kot je prav?!« Sedi, mama, cvek! Vem, ja …

In vem, da je naloga starša, da otroka (čustveno) podpre, ko je v stiski, se postavi zanj, ko se sam ne more braniti (ne pa da mu zadaja globoke rane z besedami: »Sam se zmeni, saj si že dovolj velik!«), ga posluša, ko razgrinja svoje težave ali razmišljanja, saj s tem ne gradi le dobrega odnosa, pač pa si pridobiva tudi zaupanje otroka, kar je porok za to, da bo z njim (vsaj malo) komuniciral tudi v muhastih letih.

A pogosto ga izgubljamo prav s kritiziranjem, z jezo, ko nam otrok zaupa, da je naredil napako, traparijo … Naš pogrom, h kateremu radi nasujemo še prgišče otrokovih preteklih prestopkov ali podobnih ravnanj, se hitro pokaže v tem, da nam otrok sploh ničesar več ne pove, ali vse priredi, če ne v celoti (z)laže. Žal – znova – govorim iz lastnih izkušenj. Sva pa z možem že večkrat analizirala, kako sva se v takih situacijah odzvala, pa nobeden od naju nima občutka, da se takrat spremeniva v bes bruhajoča zmaja. Pač, seveda starejšima dvema podrobiva, kaj ni bilo prav, in jima naštejeva par scenarijev, kako bi bilo lahko naredila bolje, a iz dneva v dan imam občutek, da prav študirata, kako povedati za neljub dogodek na način, da bosta sama izpadla čim manj – če sploh – kriva. »A veš, danes me je ta in ta prosila, da ji pomagam med matematiko, vmes me je zmotil še ta in ta, naj mu posodim barvico, potem mi je pa še tisti čez pokazal osle in sem zamahnil proti njemu, naj neha, na koncu sem pa jaz dobil kazen zaradi motenj pri pouku?!« In take stvari me res zjezijo. Pa smo spet tam …

Ko me bo znova zagrabilo, da padem v litanije kritiziranja, se moram samo spomniti na besede predavateljic, da otrok, ki je sam s sabo OK, tudi ne bo imel potrebe, da karkoli kompenzira z različnimi odvisnostmi, saj zaradi podporne vzgoje in starša, ki zna poslušati in primerno komunicirati, nima ran in primanjkljajev. Ker te sicer tako radi zapolnjujemo, ali poskušamo pozabiti nanje s pomočjo substanc, ki nas odnesejo, začasno naredijo zadovoljne s samimi sabo …

Torej, pri majhnih začnemo odgovornost graditi skozi igro – »No, vsaj nekaj delam prav,« sem si oddahnila na delavnici –, in zobe je precej lažje umiti, če se po njih vozi Nodi v svojem avtomobilčku, čevlji se hitreje obujejo, če starš tekmuje z otrokom, kdo si jih bo prej nataknil. In potem včasih stara mlada mamica zunaj skačem kot navit zajec, se skrivam za 20-centimetrskim zidcem, se prenarejam, da sem lačni dinozaver … vse le zato, da mladič naredi še kak korak več na prostem …

Da pa ne bo pozabljal stvari, ga učimo z opominjanjem – imaš to? Si vzel ono? In ko se enkrat zna že sam obuti in hodi v šolo, tisto, kar smo uvajali skozi igro, preide v dolžnost, še lepše pa, če kar v navado. Pri čemer naj nikar ne pozabimo na pohvalo, zlasti ne takrat, ko otrok naredi nekaj dobrega brez naše spodbude ali opozorila. Priznam: pri malem pingvinu gre pohvala veliko lažje iz ust, res pa je tudi, da malčki kar naprej usvajajo nove veščine in je zato tudi veliko ‘materiala’ za pohvalo, medtem ko pri starejših postanemo prav nadarjeni za odkrivanje vseh nepravilnosti, ki jih naredijo v tistih par uricah, ko smo – če sploh smo (treningi, potepanja …) – skupaj. No, govorim zase.

Pa še nekaj si moram zapisati za uho: da mora otrok s starostjo dobivati čim več nalog in zadolžitev, sicer bomo imeli doma kmalu nesamostojnega in neodgovornega najstnika, pozneje pa človeka, ki še pri 50 letih, ko ga bo iz obupa zapustila žena, ne bo znal prav ničesar sam. »Družina je kot podjetje: dogovori so ključni, saj je tako vsakemu jasno, kaj in kdaj kdo kaj dela, in če je struktura dobra, potem zadeve lepo tečejo,« smo slišali.

Mogoče bi bil zdaj res čas, da po najmanj treh letih, kolikor že govorim, da bom, naredim tedenski urnik zadolžitev?! V vsak prostor pa še listek s tremi P-ji: poslušaj, pohvali, pobožaj!