Pametnejša mama

No, pa sem vendarle našla pozitivno stran tega, da se pri slabih 40 letih počutim kot obnemogla 80-letnica: zaradi utrujenosti sem precej bolj sitna kot sicer in takrat ni usmiljenja: ‘ne’ pomeni ‘ne’, pa če tiste medvedkaste učke še bolj milo (ali mokro) gledajo …

Dejstvo je, da mi gre pri vzgoji (veliko) več stvari slabše kot bolje od rok, se mi pa zdi, da se vsaj pri besedi »ne« relativno dobro odrežem. Mogoče zato, če se malo pošalim, ker sem kot mula poslušala kanadski punk rock bend No means no (‘Ne pomeni ne’, kar je v zadnjem času, ko se razpravlja o definiciji posilstva, znova aktualno)? Kakorkoli že, vsakemu staršu je verjetno dokaj hitro jasno, da znajo mulci zelo natančno prisluhniti frekvenci glasu, ko jim na pladnju postrežemo z pri njih tako nezaželeno besedo »ne!«. Najmanj dve frekvenci sta, vmes pa še mnogo odtenkov …

Ko je, na primer, naš mali pingvin pred kratkim navsezgodaj zjutraj iz ne vem odkod izvirajoče jeze (kar pa postaja že prava (jutranja) rutina, huh) na tla gladko pometal koščke kruha s krožnika na mizi, sem si najprej prislužila minus od ‘učiteljic Tjaše in Mojce. Prav nespodobno sem namreč izbruhnila (dobro jutro, egostanje otroka!), tako da je ubogo dete nemočno obsedelo hlipajoče na tleh, kamor sem ga grobo potegnila s stola, z zahtevo, naj pobere vse nazaj na krožnik. Ko se je to tudi dokaj hitro zgodilo (ja, mama je brez dvoma to resno mislila, kajne, uporni malček?), sem krožnik vzela in ga položila na pult. »Ne,« sem mu rezko odgovorila, ko je želel prej odvrženi kruh vendarle pojesti. Tokrat se je sprijaznil brez sicer pogostega protesta v obliki glasne sirene (ja, mama res resno misli! Si lahko zaploskam?) – predvidevam, da sirena sledi, ko tisti »ne« ni čisto »ne!« …

Kot ni bil vikend ali dva nazaj … Če namreč uspem prejšnji dan v nabavo in se vsaj približno naspim (če se temu sploh lahko tako reče, namreč slabim šest ur spanja, ki ga najmlajši najmanj trikrat prekine z vsaj eno porcijo joka, zahtevo po lokanju vode, pa potem seveda še lulanjem, ki brez moje pomoči še ne gre), poskušam svojim fantom ugoditi s ‘predzajtrkom’, kar je krožnik na rezine narezanega različnega sadja. Ko sta bila samo dva, sem dopuščala to jutranje vikend razvajanje – uro risank na kavču pred TV, ki je čez teden ni, ob tem pa (torej ne za mizo) hrsk hrsk s sadjem. Mama to blagodejno obdobje miru seveda izkoristi za veliko skodelo kave in listanje po sobotnem časopisju, vseeno pa tam nekje pod lobanjo odriva misel, da bi lahko banana, ali še huje, jagoda, ob tem tlačenju v usta in s pozornostjo zgolj tistemu zaslonu, hitro barvno in materialno oplemenitila naš tekstilni kavč (kako neprimerna izbira za družino z nenehno novimi majhnimi otroki, a vendarle vztraja pri nas že desetletje in več).

No, zdaj ko so trije, sem vztrajala, da mali predzajtrk vendarle poje za mizo (čeprav se pogosto izkaže, da jé veliko lepše kot starejša brata …), ker ga od televizorja še naganjamo, in, no, ja, naš kavč nam je pač ljub! A fant raste, tiste (po očetu) bistre oči čedalje bolj prodorno zrejo v svet pred sabo, pa mi reče tisto soboto: »Jaz tud jedu na kavču!« V sekundi cel niz pomislekov: »Joj, ne televizije, ne, pri dveh letih in pol!« in »Naš kavč … a je to pametno?« pa »Saj res ni pošteno, da starejša dva lahko, on pa ne …« in še »Taka malenkost, pa se ne znam odločiti!« No, in potem pride ven zmešanica vsega tega, tisti šepavi in negotovi »ne« in … mali gladko zagrabi krožnik, si ga nese na kavč, se zbaše med velika dva, zagrize v krhelj in se uživaško zazre v pisani zaslon pred sabo. Jah, mama prej očitno ni mislila dovolj resno, ne? Zato se niti nisem usajala, ampak tudi sama uživaško napadla skodelo z vsebino, ki me za silo postavi na noge, in sem potem sposobna narediti še pravi zajtrk. Pa potem kosilo, pa malico in večerjo, vmes dvakrat ven, oprat in obesit tri do štiri žehte, na hitro obrisat straniščno školjko, če je kofeina zadosti – no dve dozi še padeta skozi dan –, mogoče celo hiter napad na »mačke« vsepovsod pod in ob pohištvu s sesalnikom …

Kako se znamo eni smilit samim sebi, uboga, uboga žrtev sem, Mojca in Tjaša bi me lahko imeli za vzorčni primer na predavanjih! No, pustim zdaj to, vseeno mi gre malo bolje zdaj, ko razumem, zakaj sem kdaj zmaj, kdaj pa usmiljenja vredno ščene, kdaj reševalec, kdaj pa tako booooga, in takrat »švist«, stran se tem, prihaja odgovorna in odrasla mama (pustimo vnemar občutenja tistih 80 let …).

Moram pa na tej točki priznati, da sem jima hvaležna: najprej Tjaši, ki me je pri razvojno-gibalnih uricah ‘držala nazaj’ in sem pustila malemu, da svobodno odkriva svet okoli sebe, pa če se meni zdi še bolj nevarno. Da mu ne tiščim rok tja pod pazduhe vsakič, ko se mi zdi, da potrebuje pomoč, je v stiski. Da mu pustim izživeti afekt, ne da bi ga poskušala za vsako ceno pomiriti ter mu na ta način zapreti ventile sproščanja na plano tistega, kar ga tišči. Da ne rečem »ne« takoj, ko zavoham potencialno nevarnost na igrišču, v gozdu, kjerkoli … in zdaj z veseljem opazujem, kako spreten in motoričen je: če leze na visoka igrala, pač leze, tam sem, da ga prestrežem, če mu vendarle ne uspe, sem ob plezalni steni, da mu s pestjo naredim ‘oprimek’, če so tisti razmaknjeni predaleč stran za te kratke nožice. In potem spleza, osvoji igralo, se kobali … in žari, ker je zmogel (skoraj) sam. Povrhu vsega pa še brez strahu komunicira s svetom.

In hvaležna Mojci za eno prvih delavnic, ker … hm, točno veš, da bi ti moralo biti vseeno, in je prav, da narediš tisto, kar čutiš, ne pa da se ustaviš zaradi strahu, kaj bo ta rekel, pa komentiral drugi, pa očital tretji … Kako lažje je (na nek način) postalo življenje: zdaj si (vsaj kdaj) upam povedati, s čim se ne strinjam, celo reči »ne«, ker ne želim biti več adaptiran otrok, ki samo kima in uboga; cena je namreč previsoka. Seveda te ljudje potem, ko obrneš ploščo, začnejo gledati kot novo vrsto homo sapiensa. »No, no, kaj je pa zdaj?« poslušaš, a kaj pa vem, zdi se, kot bi ti dalo to zavedanje neko notranjo moč, da se ne začneš takoj spet opravičevati in na dolgo pojasnjevati, zakaj tako (in po možnosti tisti »ne« na koncu spremeniš v »da«, v čemer sem bila doslej specialistka), pač pa kratko in malo odvrneš: »Ne, ker se mi ne zdi prav/ker mislim, da je tako prav.« In potem jagenjčki umolknejo. Kakšno olajšanje!

In potem rečeš »ne«, ko tvojim otrokom v kitajski restavraciji, v trgovini, pri mesarju, frizerju, celo kmetu, kamor hodiš po zelenjavo, tiščijo v roke tiste bonbone ali lizike, ki se lepijo na zobe (»Ne, ker to ni dobro za mojega otroka. In ja, vseeno mi je, če me imate za sitno mamo.«). Rečeš »ne« otroku, ki že petič leze po toboganu navzgor in blokira pot tvojemu otroku oz. tvega trčenje, čeprav na obrazu njegovega starša piše, da bodo težave. »Poglejte, če ga ne ustavite vi, ga bom pa jaz, ker je nevarno za oba.« Seveda mi ni udobno, lica mi žarijo, a vem, da imam prav, četudi za sabo še poslušam minuto ali dva sikanja.

Da se pa ne bom samo hvalila, priznam, da pri lastnih starših mi pa ne uspeva. Že pri prvem otroku sem se poskušala z mamo zmeniti za čim manj sladkarij. Ni šlo. Potem sem ji pokazala, kako rad je suho sadje – OK, tudi to je polno sladkorja, pa vseeno boljše kot tisti pobarvani najcenejši ‘cuker’. Za nekaj časa je šlo, potem so se spet začeli vračati slabi stari časi. »Ja, babice smo zato, da jih razvajamo, no!« »Ampak naj bo razvajanje tako, da jim prinaša kakšno korist!« »Ah, daj, no, kak košček čokolade sem ali tja, to pa res ni taka reč!« In tako naprej in naprej, točno pa veš, da popuščaš in ne zadrgneš do konca … ker jih rabiš. Ker bi brez pomoči sem in tja samo še uredila vse za svoj lastni pogreb. Ker starša zelo cenim in ju imam rada, zato bi rada obdržala tudi dobre odnose z njima. In potem je hčerka cinca marinca … Tjaša je lepo povedala: »Ko enkrat po svoje vzgojiš in obvladaš svojega otroka, moraš potem vzgojiti še okolico. Ta bo, ker delaš drugače, kot so vzgajali tebe, debelo gledala, ker jim to dvoje ne gre skupaj.« Nič, tudi to smo vzeli, da je treba sklepati kompromise, in če si zadam, da opravim s širšo okolico, si dovolim ‘grešiti’, popuščati pri najožji.

In ker sem ravno omenila kompromise … Neverjetno, kako lažje je komuniciranje z mladiči, ki jim bo ravnokar začel poganjati puh pod nosom … Priznam, ko sem sitna in imam polno glavo vsega, bi na vprašanja »Mami, a lahko …«, še sploh, če zavoham, da se bom morala za uresničitev te prošnje resneje angažirati, najraje streljala »ne«-je kot mitraljez. A točno vem, kaj me čaka v tem primeru: ogorčenje, pri srednjem še sirena, jeza, užaljenost, »sitna si«, »nikoli mi nič ne dovoliš!«. No, zdaj sem že malo pametnejša (zahvaljujoč vemo komu); če sem še tako uničena, se poskušam zbrati, poslušam in če bi najraje takoj rekla »ne«, napnem tiste neprespane možgane do skrajnih zmožnosti, da odgovorim na način, ki ne bo sprožil prej navedenih posledic … »Ne strinjam se s tem, ampak lahko pa …« Ugotoviš, da je na koncu tako ali tako obveljalo po tvoje, mulc se pa sploh ne počuti opeharjenega, ker si mu ponudil drugo možnost. Po njegovem sicer ne najboljšo, a bolje kot nič, ne?

Ni nekaj, ampak je pa bolje kot nič, ne, Tjaša in Mojca? V bistvu, kot vidim, sem že načela uvod v naslednjo delavnico – Jok – žalost ali jeza? Spet bom še malo pametnejša 😊