»Moj otrok ne bo nikdar jokal,« nam je zabrusila, kopici mam, ki smo na tak ali drugačen način na igrišču vsaka po svoje, nekatere nestrpno, druge že jezno, krmarile med dvema do tremi lastnimi otroki, ki so ob naših reakcijah izkazovali različna, vsekakor pa nevesela čustva.
Za trenutek smo odložile delo in se zazrle v bodočo mamo, ki si je z vso nežnostjo gladila napeti nosečniški trebuh – za to sta se z možem trudila nekaj let, prestala številne umetne oploditve in spontane splave. Njen otrok, skratka, ne bo nikdar žalosten, smo si prevedle. Nam pa to ni pomembno, ker so nam ‘padli kar z neba’, so nam samoumevni, zato nismo sposobne take ljubezni, kot matere, ki so morale skozi ves ta križev pot. Vse to nam je očitajoče sporočala …
Moji otroci veliko jokajo. Odkar so na svetu. Prvorojenec je prvih deset mesecev v glavnem samo jokal. Od 6. do 11. tedna tudi zaradi hudih kolik, kar pa se niti pozneje ni nehalo: le da sem za trenutek nehala peti, brati, brenkati na kitaro, plesati, kazati vse živalce, nalepljene na stenah … se je njegov obrazek že začel gubati v jok. Zelo dobro sem se naučila uporabljati levo roko, ker je nenehno tičal pri meni, spomnim se, kako sem včasih kuhala kosilo: njega v lupinico na pult, na deski sem sekljala zelenjavo, z nogo pa sem zibala lupinico, da so se igračke na njej premikale sem in tja ter se je s tem zamotil vsaj za toliko, da sem lahko vse skupaj postavila na štedilnik. Kaj vse sem morala poslušati: #1: »Zagotovo si imela zelo stresno nosečnost?« #2: »Moj sin je bil prav tak in še zdaj, pri dvajsetih letih, ima psihične težave zato si mora pomagati s tableti. Prijavi ga k pedopsihiatru.« #3: »Si se kdaj vprašala, zakaj je tako? Odgovor tiči v tebi …«
No, desetih mesecih je bilo, k sreči, kot bi nekdo zavrtel žaluzije v drugo smer: obraz se mu je razjasnil, začel je samostojno raziskovati svet okoli sebe, pri enem letu je že govoril prve besede, ves vesel, da lahko na tak ali drugačen način sporoči, kaj bi rad. Še danes ne vem, kaj je bil glavni vzrok te njegove ‘nesreče’, mogoče kombinacija vsega, se pa spomnim, da čeprav (ali pa ravno zato) sem bila prvič mama, nekako tega nisem čutila kot posledico svoje morebitne nesposobnosti, nezmožnosti, da bi bil moj otrok pomirjen, zadovoljen, vesel … Spomnim se, da mi je nekdo, ki sem mu razlagala, kako je videti moj dan ob nenehno na jok pripravljenem dojenčku, dejal, da zagotovo ne bom imela še kakšnega otroka, pa sem ga kar malo debelo gledala. No, pol približno pol leta se je res napovedal še drugi …
Ampak prvorojenec, se zdi, je v tistem zgodnjem otroštvu oddelal večino ‘jokalne’ norme, saj od takrat le redko zajoka. Še najbolj pogosto zdaj, okoli desetega leta, ko, sumim, se mu vsake toliko že meša nek hormonski koktajl, ki ga dela v glavnem še bolj občutljivega, kot je sicer. Naš fant je namreč na zunaj dokaj glasen hrust, v sebi pa popolnoma mehek in ga stvari hitro prizadenejo. Zlasti težke besede na njegov račun, ki jih mimogrede spusti naš poglavar družine (in se mu moja prigovarjanja, da mora kritizirati dejanje, ne osebe, zdijo »kr neki« in jih potem slišim še jaz). Se pa fant zdaj že kar bistro odziva, se ne pusti vedno, pogosto razoroži s primerom , ko ga je na podoben način pokronal tudi ata sam. Sicer pa tisti svoj obraz skremži v nedoločno grimaso, spod katere prej ali slej priteče kakšna solza. Takrat se mi pri srcu tako milo stori, da ne morem drugega, kot da ga stisnem k sebi, mu tiho prigovarjam, se strinjam z njim, da je bil ati pregrob, naj si ne jemlje preveč k srcu, ker vsi vemo, kako je: ati se vžge kot raketa, ki poka in bliska, nato pa v nekaj sekundah ugasne kot ‘prskalica’ in je spet velik kuža, ki mu ni nikdar odveč valjati se s svojimi pobalini po kavču ali jih čohati brez prestanka. A škoda je že narejena …
Drugorojenec je bil po rojstvu pravi mali medo. Jedel in spal je. S starejšim sem se igrala, on pa je iz mojega naročja zrl v svet in se prijazno nasmihal. Skoraj stoično prenašal in komajda kaj zajokal, ko ga je starejši ljubosumno napadal, pikiral nanj od zadaj, nič hudega slutečega, ko se je pri osmih mesecih igral na svoji blazini (v takih trenutkih se mi je zdelo, da bi lahko starejšega zmlela, za vekomaj zaprla v klet, spomnim se, da sem v trenutku največjega obupa – oba otroka sem imela namreč med drugo porodniško doma – poklicala svojo mamo in jo vprašala, ali je normalno, da do svojega otroka čutiš tako sovraštvo, pa sva se na koncu obe zjokali do konca …).
No, mali medo se je pri dobrih dveh letih spremenil v popolnega kričača: za vsako reč se je vrgel na tla, kloftal po vseh okoli sebe, jokal, kolikor mu je glas dal, trmasto vztrajal pri svojem, ko pa si mu želel dati pavzo, da se umiri, premisli, se odloči …, je moledujoče klical, naj pridem nazaj, milo klical »Mami, mami!« In sem prišla nazaj, enkrat, dvakrat, trikrat … on pa v isti sekundi »Ne!« in udarjal proti meni. Spomnim se teh kalvarij z morja, ko je bil star dve leti in pol. Veliko juter je bilo, ko sva šla skupaj do pekarne, on ves sijoč in dobrovoljen, nato pa mu je sredi poti nekaj padlo na misel, ne vem, da je v šotoru pustil svoj avtomobilček, da ni vzel tega ali onega, skratka, vklopil je jesiharja, vsi naokoli so začeli kukati iz svojih šotorov ali prikolic, a to je bil šele začetek šova. Najprej moje prijazno prigovarjanje, razlaganje, da zdaj ne moreva nazaj. Brez učinka. Nato razmišljanje, kako bi ga zamotila, preusmerila pozornost. Še naprej sirena. Nato že malo povzdignjen glas. Še glasnejše zavijanje. Nato se mama, poraženo, začne oddaljevati v upanju, da se bo otrok ustrašil, pritekel za njo. On preklopi na gumb ‘ubogi zapuščeni malček« in mama, v upanju, da se bo zdaj pomiril, naslonil glavo na njeno ramo in obrisal svečko v rokav njene majice, pride nazaj … petkrat. Ko se nazadnje nisem, je od nekod priletela skrbna nemška mama, ga dvignila, pobožala, moj otrok je preklopil na gumb ‘ožarjen kot sonce’, »Ah, so süß, liebe kleine Herz! (»Ah, tako sladek si, ljubi mali srček!«) in ko sem se poparjena vrnila, mi ga je izročila s težko muko in morilskim pogledom, moj otrok pa je bil nadsladkasto sladek od tistega trenutka dalje, še vrečko s kruhom je želel nesti nazaj grede …
In tak je ta naš fant še danes. Star je osem let, reagira pa še povsem po istem principu. ‘Pade ven’ v trenutku, ko samo zavoha morebitno kritiko, nezadovoljstvo, ali spodbudo h kakšnemu opravku. Vse to takoj, pogosto v spremljavi z jokom, oceni z »Nimaš me rada«, pa naj gre za opazko, da bi lahko s prijateljem ravnal bolj prijazno, za to, da odnese smeti, ker gre ravno ven, za to, da malo manj kriči, ko se igra z mlajšim bratom, karkoli. Skratka, nihče ga ne razume, nihče ga ne posluša, nihče ga ne mara … in nisem si mislila, da je otrok pri osmih letih sposoben reči: »Prav, se bom pa kar z balkona vrgel in me ne bo več.« Tisti, ki tega ni doživel, si težko predstavlja, kako taka otrokova izjava napolni telo z neko težko, vročo in gosto lavo, udje postanejo težki in se ti kar zavrti, … tako se občuti materin poraz na celi črti. In ko mu, podobno kot pri njegovih dveh in pol, poskušam dopovedati, da se moti, da mu prigovarjam, ker želim, da bi še boljši človek, prijatelj, učenec …, da ga opozarjam, ker želim, da se nauči in bo enkrat znal sam, da to počnem ravno zato, ker mi ni vseeno zanj in ga imam rada, on zatiska ušesa, ponavlja mantro »Ne maraš me, ne maraš …« In se umaknem. Takrat izpusti presunljiv zvok ranjene živali, grabi za mano, se zvija kot jegulja proti meni … in ko pridem nazaj, se spet povleče stran, zavije v klopčič, brca …
Mojca pravi, da mi ta otrok nekaj sporoča, me opozarja, jaz pa še kar tavam v temi in mi je, grozno, vedno lažje, ker smo se že kar nekako navadili na te njegove izpade, izjave, pripisujemo jih njegovemu smislu za dramatiziranje, ker je lahko ta mali človek z najlepšimi rjavimi očmi daleč naokoli že v naslednjem trenutku kot dišeče toplo maslo, ki »ima najboljšo mamico na svetu«, »ima rad vso družino, ki je ni boljše« … Kaj je ta njegov jok – žalost ali jeza? Po mojem kar oboje skupaj, glavni vzrok pa morebiti, da je večni drugi, da tekmuje zdaj s starejšim, zdaj z mlajšim, se (bolj ali) manj uspešno bori za pozornost ob še dveh bratih in polno zaposleni mami, je pa dejstvo, pa naj se sliši še tako bogokletno: lažje je biti naklonjen otroku, ki se ti ne upira ves čas, ne vpije za vsako figo, se ne pritožuje nad vsako stvarjo … priznam, kriva sem in to ta naš otrok vsekakor čuti.
In verjetno je mojo reakcijo pripisati dejstvu, na katerega opozarjata Tjaša in Mojca, namreč, da se jeze pri svojemu otroku ustrašimo. In jo, podobno kot žalost težko prenašamo, ker je bilo tega kar nekaj tudi v našem lastnem otroštvu, predvsem zaradi prepovedi, da ‘negativnih’ čustev ne smemo kazati. Otrok pa iz nas tako potegne vse, kar v našem otroštvu ni bilo preveč podprto – in ve se, da smo se vsi zelo hitro naučili »držati se nazaj«, kar se čustev tiče, »a če ne čustvujemo, postanemo invalidi,« opozarjata. Njun nasvet, naj otroka celo spodbudimo, naj da jezo ven, če tako čuti, se mi zdi super: naj se znese nad blazinami, obesimo mu boksarsko vrečo (prepričana sem da bo prišla prav tudi meni :D), naj jo prebunka, nato pa pride po objem, če si ga bo zaželel.
Ko torej pride do jeze, afekta, mu to dovolimo, počakamo, da se sprosti in razkadi, če pa otrok odkrito kaže žalost, je treba vse spustiti iz rok, mu ponuditi tolažbo, zagotoviti varnost … »Otrok mora biti takrat na prvem mestu!« pravita strokovnjakinji. In verjamem, da s svojimi nasveti ‘ne mečeta bisere svinjam’, saj sta lepo nakazali tudi pozitivne posledice takega ravnanja staršev: »Če otroku pustimo čustvovati, se bo razvil v čustveno zrelo osebnost, ki se ne bo zapletala v brezplodne boje, se bo znala umakniti od konfliktov, ki nikamor ne vodijo, znala komunicirati na konstruktiven način, in taki otroci se seveda dobro znajdejo povsod in z vsemi in so običajno tudi zelo priljubljeni.« Kako starš ne bi bil za to?!
Za konec še naš palček: to je otrok za dušo, materina dušica (uf, morala bi ga poimenovati Timmo, Timijan, Tim?), veselo sonce in dežurni šaljivec, ki zabava in povezuje vso družino, razbija napeto ozračje, ve, koga mora potegniti za nos, kdo rabi tolažbo, kdo pozornost … Kar težka naloga za takega mulčka, če dobro razmislim. No, on je zdaj ‘v najlepših letih’, zelo podoben svojemu srednjemu bratu, zjutraj začne z jokom, »bom mleko, ne bom mleka, bom mleko …« v nedogled in potem je tako še s cvetnim prahom in homeopatskimi kroglicami, ki zaradi nagle jeze pogosto končajo pod mizo ali bližnjim hladilnikom … Potem ne bo šel v vrtec in bo šel v vrtec, popoldne ne bo šel ven, pa bo šel ven, vzel bo poganjalčka, ne, pa ga ne bo vzel in tako naprej. In potem vrže poganjalčka na tla in se mirno usede na pločnik ter čaka, da si mami izmisli, na kakšen način ga bo zvlekla dalje.
In takrat udarijo na plan spomini na brezplodne boje s srednjim. In čakam. In upam, da bo minilo s tretjim, najpozneje s četrtim letom. In se pomirim, ko spet preklopi na program »rad vas imam, lepo mi je z vami«, pa kdaj, žal, padem ven, včasih mi ga uspe lepo premotiti in greva dalje, drugič pa vedriva na pločniku toliko časa, da mi postaja nerodno, ker že v drugo v (relativno) kratkem času srečujem ljudi, ki se že od nekod vračajo, midva in ležeči poganjalec pa še vedno na istem mestu. Pa je kakšna solza žalosti ali jeze, ma, se mi zdi, da je vse to nekako normalno, del vzgoje, del družinskega življenja, da malo vsega mora biti, sicer otroka na tak ali drugačen način oviramo pri razvoju. Verjetno mi bo še več jasno po naslednji delavnici, se pa bojim, da bom po njej težko še kdaj rekla, da me otrok izsiljuje, mar ne, Mojca in Tjaša? 😀
Punčka, ki se jima je rodila, težko težko pričakovana in najtopleje sprejeta, je, ne zamerite mi, prosim, kot glasni in vreščeči teptalec za tla (beri: druge). Vse je njeno – če ni, za to poskrbita starša. Vedno mora imeti prav – če kdo ne misli tako, za to poskrbita starša. Vedno mora biti prva in v glavni vlogi – če ni, za to poskrbita starša. In ta dva sta v šestih, sedmih letih pravzaprav edina njena prijatelja.