Razumevajoča mama

»Sploh ni pomembno, kateri boš na šolskem teku! Če boš dal vse od sebe, pomeni, da boš naredil največ, kar lahko, in boš že zato zmagovalec!« Pogosto se slišim, kako to govorim otrokoma, in moram priznati, da svojim besedam verjamem v vsaj 98 odstotkih. Seveda težko skrijem, kako vesela sem, če ju ta njun trud pripelje tudi do prvega mesta …

Zakaj je tako, ne vem, mogoče smo tako vzgojeni? Pogosto se govori o pridnih Slovenčkih, ki si prizadevajo na vse kriplje, pa vendarle v končnem seštevku potem z njimi ni nič, s čimer se nikakor ne strinjam, saj imamo številne uspešne posameznike skorajda na vseh področjih – v športu, znanosti, kulturi, podjetništvu … A, kakor sta nas povsem pravilno opozorili Tjaša in Mojca, za te posameznike večinoma govorijo, kako so bili vztrajni na tej poti do vrha. Vztrajni torej in ne trmasti, za kakršne hitro svoje otroke označimo mi, ko se nočejo obleči (on bi pač še malo sestavljal kocke in ti v svojem hitenju sploh nisi opazil, da mu je danes prvikrat uspelo narediti presežek – sicer okno je postalo toplotna črpalka, med kockama pa je namerno luknja, ker tam odteka voda iz ‘bazena’ –, torej oviraš napredek), nočejo domov z igrišča (ker ti, zatopljen sestavljanje seznama v glavi, kaj vse moraš še pred večerjo kupiti v trgovini, gladko spregledaš, koliko truda je vložil v to, da je dosegel vrh plezalne stene, in bi zdaj še rad malo užival v slasti zmagoslavja), noče odložiti 700-stranske knjige (ti pa vztrajaš, da jo mora, ker se je treba lotiti bolj pomembnih stvari, na primer, šolske snovi, čeprav bi lahko ponosno hodila okoli (specialnih pedagoginj, ki tako poudarjajo pomen branja in njegov vpliv na možgane) in razlagala, da moj osemletnik z največjo strastjo bere že šesti tak ‘špeh’ od knjige) …

No, saj tako kdaj tudi je, kakor nam pač v tistem trenutku ustreza, sta nas Tjaša in Mojca postavili na realna tla: ko smo mi dobri v svoji koži in se nam ne mudi, je naš otrok vztrajen, sicer pa trmast, kar ima brez dvoma negativni predznak, a treba je gledati z drugega zornega kota: čustveni izbruh, ki ga otrok doživi ob naši želji, da preneha s svojo dejavnostjo, je lahko pozitivni znak, saj to pomeni, da se razvija v osebo, ki bo znala postavljati meje, bo samozavestna … Seveda pa v družbi, ki je (in še?) dolga leta vzgajala adaptirane otroke, kjer ni zaželen noben ugovor, pač pa se pričakuje, da smo tiho kot miške, kimamo in ponavljamo, kar se od nas pričakuje, tak otrok ni zaželen, ker nenehno podira strukturo oz. načrt, ki si ga je zadala vzgojiteljica, učiteljica, trener … četudi ti kot starš sprejmeš dejstvo, da se otrok upira zato, ker si želi več izziva, več igre, bolj zahtevnih nalog …

Sama o svojih otrocih nenehno poslušam, kako živahni so, koliko imajo povedati, da sploh ne znajo hoditi, pač pa gre vse v teku (ki je na šolskih hodnikih zaradi varnosti prepovedan), da starejša dva s svojimi pripombami motita pouk, klepetata, medtem ko ostali še delajo … Vsakič, ko grem z govorilnih ur, se počutim, kot bi mi nekdo v noge vlil beton, mi na rame poveznil komat, sprašujem se, kaj, zaboga, delam narobe, da je potem v šoli kar naprej nekaj narobe … No, odkar hodim na delavnice in se moje mišljenje počasi izkopava iz zakoreninjenih vzorcev, ko malo razumem, kaj se v otrocih razvojno dogaja, in kako jih pri tem lahko spodbujamo ali oviramo, me to manj obremenjuje. Učiteljica je nekako pričakovala, da bom imela magični odgovor na njene težave z mojim sinom v šoli, pa ga pač nisem, a ker se fant med poukom očitno dolgočasi, sem ji predlagala, ali lahko, če predčasno zaključi z delom, bere knjigo oz. da mu bom, če sami nimajo, priskrbela zbirko malo bolj zabavnih nalog, ki jih lahko rešuje, ko čaka, da vsi zaključijo z novo snovjo. Zdela se je kar zadovoljna, tudi naš fant, s katerim sva sicer vseeno imela resni pogovor o posledicah njegovih motenj (drugih) med poukom. Ne vem, ali delam prav ali ne, ampak ga po kakšnih takih ‘rukerjih’, ko je treba na izredne govorilne ure (ja, izredne!) in potem sprevidim, da niti ni nič takega izrednega, spodbudim k sodelovanju in posledično nagrajevanju: »Daj, potrudi se, da se v šoli zadržiš: poslušaj med poukom, ker boš imel potem tudi manj dela z učenjem, ne klepetaj, ampak raje beri in počakaj, zdivjaj se med odmorom, popoldne se boš pa lahko na treningu ali zunaj s svojimi prijatelji. Lahko nabavimo tudi boksarsko vrečo, da daš ven iz sebe, kar moraš – energijo, jezo … In verjetno bo prav prišla tudi meni, če bom želela nekaj zavpiti nad vami, pa bom raje parkrat ‘pribila’ v vrečo, potem pa v miru razmislila, kako razrešiti (vzgojno) dilemo … In če bom videla, dragi moj fant, da se trudiš biti v šoli malo bolj umirjen, bom tvoj trud nagradila: bova šla sama (!) s kolesom na sladoled, mogoče vaju s prijateljem peljem v kino, ali pa si boš lahko sam izbral športne copate, ko temle dokončno odpade podplat …« Vem, da ga s tem na nek način silim,  zahtevam od njega, da ni (čisto) tak, kot je, ampak si mislim, da vsaj malo pripravljenosti na prilagajanje ne bo škodilo niti pozneje v življenju: ne bodo vsi šefi oz. na poziciji, ko lahko v celoti uveljavljajo svojo voljo, poleg tega mu položim na srce, da bo imel manj težav tudi v šoli. Da s svojo živahnostjo žal v tem sistemu dobiva črne pike in je potem hitro dežurni krivec tudi za stvari, kjer ga sploh ni bilo poleg.

Ker da, ti otroci hitro dobijo oznako, da so preživahni, naporni, da ne sodelujejo vedno, kot bi si odrasli želeli … in tega sem zdaj že vajena, a jim včasih v šali navržem, da z nami žal nimajo sreče, ker bo z nekaj zamika potem kmalu prišel še naš najmlajši. Na živce mi gre, kako s tisto poudarjeno resnostjo, pomešano z obupom, s sklenjenima rokama in obveznim premolkom začnejo pripovedovati, kakšne vse stiske in težave so z našim otrokom, dobesedno, kaj je narobe z njim, a če zvedeš na neko premico, večina težav izhaja iz tega, da se mulec na trenutke dolgočasi, očitno pa ga ne znajo prav uspešno zaposliti … Včasih sem vse to vzela nase, zdaj sem pa malo bolj ‘sitna’, spustim kakšno v smislu: »No, saj vem, da zna biti naporno, tudi doma je, sem pa vesela, da misli s svojo glavo …« Seveda ne ploskajo z ušesi od veselja, ko vidijo, po njihovem, nesodelujočo mamo, si mogoče mislijo: »Saj ni čudno, kakršna mama, takšen otrok,« a dokler ni hujšega …

Ne vem, včasih se mi zdi tako fino, ko se zdi, kot da sva sama proti ostalemu svetu, midva, ki ‘štekava’, da se veliko stvari okoli nas dela na napačen, včasih celo hecen način, ampak se delava, da razumeva, sem in tja sodelujeva samo zato, da nama nihče ne more očitati, da nisva zraven. Zarotniški pomežik, pa je vse lažje, tisti trenutek naklonjenosti, iste valovne dolžine z otrokom, s katerim si sicer pogosto na okopih …

Si pa vesel, ko ‘šteka’ še kdo drug: so trenerji, ki imajo z malim hude težave (in me kličejo v službo, kako nemogoč je), in trenerji, ki ‘štekajo’, da je prav ta šport podij, kjer je otrok najbolj močan, dobi potrditev, se gradi … in pravijo, naj pride igrat še za starejšo skupino, da da ven iz sebe te presežke energije in jih spremeni v nekaj dobrega, doprinese mogoče celo h končni zmagi. Glede zmag, kot že zapisano: seveda si vesel, ko tvoj otrok priteče prvi skozi cilj, zadane mrežo, najdlje vrže vortex, se izkaže na šolskem tekmovanju iz slovenščine, odigra kitaro brez napake na nastopu, vendar sva z možem k sreči oba taka, da nisva obsedena z zmagami. Sama imam glede tega že od otroštva neprijetne spomine: oče je bil res zelo uspešen športnik in si je želel, da bi bila taka tudi sama. Ne bi rekla, da me je pretirano silil v karkoli, sem si pa vseeno hitro vbila v glavo, da je zmaga zaželena, da moram biti prva … In še danes mi je slabo, kot zavoham vonj tartana, kamor smo hodili s šolo na tek na 600 in 60 metrov za športnovzgojni karton … »Prvo mesto!« ali »Zlata medalja!« je potem, ko sem že trenirala in tekmovala, pogosto odmevalo po naši hiši, tako vesel je bil moj oče, meni pa se je, zlasti, ko me je že dajala puberteta, zdelo tako malenkostno: da je vesel medalje, čeprav rezultat sploh ni bil dober …

No, tega ne bom delala svojim otrokom, sem si obljubila, in nekako mi uspeva, z možem spodbujava, da preskusijo čim več športov, si tako pridobijo čim več gibalne okretnosti ter ugotovijo, v čem najbolj uživajo: cilj nama je predvsem (in upam, da nama uspe), da jim vcepiva vseživljenjsko veselje do gibanja. Zato sem pogosto sitna, ko jim že v tretjem, četrtem razredu nabijejo po tri, štiri treninge na teden, nato ob koncu tedna še kako tekmo, zato starejšega dobesedno spodbudim, naj si izbere, kateri dan bo šprical trening, da ima čas še za kak drugega, ne le za trening. Želim, da z veseljem hodi na svoje prostočasne dejavnosti; včasih je treba sicer nekaj spodbude (recimo za vadbo kitare), a potem, ko gre pesem gladko, ko lahko celo zapoje zraven in vidiš tiste iskrice v očeh …

Življenje je res lahko lepo, če ne kompliciramo preveč, ne ‘zapenjamo’ za vsako malenkost, če ni tako, kot bi (po našem/po mnenju okolice) moralo biti (kdo pa pravi, da je samo tako prav?), in se potem z otroki zapenjamo v brezplodne prepire in debate; če otroka jemljemo kot unikatno osebnost, ki bi rada nekaj sama dosegla, sama raziskovala svet (ne pa da mu ga mi nenehno ponujamo na pladnju, in to ukrojeno po naši meri, seveda). Ker šele ko bomo sami začeli spoštovati svoje otroke, nas bodo začeli tudi sami, smo slišali na delavnici. Za zapisat za uho, če tega že nimamo vsajenega med ušesoma!