Zvonec na vratih. Droben fant, ki je prišel po podpis za podaljšanje pogodbe za distribucijo elektrike, drugi kot lani. Tiho vzdihuje, ko si sezuva čevlje. »Bolje delati v soboto popoldne, kot doma razmišljati,« odvrne na moje vprašanje. Zvonec v moj glavi. »Res? Je kaj hudega? Lahko kaj pomagam?« » … najbolj mi pomagate, če podpišete papirje.« »Aha, no prav …«
Tretja delavnica – Prepoznavate svoja čustva in odziv nanje? – je bila še kar, hm, čustvena naporna. Ker se govori o definicijah na splošno, sam imaš pa občutek, da pravzaprav opisujejo tebe. Seveda se najbolj zatakneš pri tistem – no, vsaj jaz –, kar ni dobro. Tudi pri naštevanju različnih odtenkov strahu, žalosti, jeze, sramu … nam je šlo precej bolje kot pri tistih »pozitivnih« čustvih. Zamorjenci? Na srečo ne vsi.
Je pa zanimivo, kako se med poslušanjem tiho iščeš in preizprašuješ: ali zase mislim, da sem OK, pa drugi niso, ali da smo vsi OK? Ali pa da samo jaz nisem OK, drugi pa so? Ali pa še slabše, da smo vsi in vse slabo?
Poznate vsaj enega človeka za posamezno kategorijo, ne? Tiste, ki jih skrivaj občudujemo, ker si upajo povedati svoje mnenje, razkriti svoja čustva, hkrati pa nas boli, ker mislijo, da s(m)o vsi ostali manjvredni, ne kul? Ali pa večne optimiste, ki verjamejo vase, v druge, v boljši jutri? In se z lahkoto navzamemo njihove veselosti, a le dokler jih gledamo, poslušamo? Razen če smo osebe, ki ob tem samo še dobimo potrditev, kako so vsi ostali res krasni, na pravi poti, z nami pa ni nič, ali pa še huje, da enostavno ne vidimo čisto nič dobrega, pač pa je vse črno, nimamo (za)upanja v nič?
To je naš nezavedni življenjski načrt, v katerem zavzemamo določene pozicije in se lahko vrtimo v začaranem krogu v nedogled, smo slišali na delavnici. Reševalec, žrtev ali preganjalec? Kdo sem jaz? »S tem, ko nenehno delaš dobra dela, dokazuješ, da si nekaj vreden. Ne znaš reči ‘ne’, si na dobri poti, da izgoriš, okoli sebe imaš največ žrtev, ki čakajo, da jih rešiš.« Delate s bolniške (zase ali za otroka), ker si šef ali sodelavka vije roke, da ne bodo uspeli zaključiti projekta brez vas? Prekličete vse, ki jih poznate, da najdete, greste iskat in dostavite blazino za dojenje znancu, ki nima veliko denarja (zato pa veliko časa), a jo lahko iz druge roke dobi za deset evrov? Zamudite v službo, ker otrok med vožnjo v šolo ugotovi, da je pozabil zvezek, pa ga odložite (da ne bo zamudil šole), se peljete domov, poiščete zvezek med povsod razmetanimi stvarmi, drvite spet nazaj v šolo, zvonite in prosite, naj vas spustijo notri, ker imate nekaj za svojega otroka? Možu zvečer poveste, da spet odpade filmski večer, ker je vaša prijateljica v res hudi stiski (ki sicer traja, z enimi in istimi okoliščinami, že najmanj tri leta) in se bojite, da si ne bi česa naredila? Urejate kredit prek treh posrednikov za frizerko, ki vas je strigla dvakrat v življenju?
In se pri tem počutite kot super bitje, ki ga vsi cenijo, za katerega bo vsak rekel: ‘Ta je pa res človek z veliko začetnico!’, se bo vila vrsta na njegovem pogrebu … Kako dolg ima lahko kdaj človek svoj nos, ko spozna, da je večini ljudi mar zgolj in samo takrat, ko kaj naredi zanje! In takrat se ta svet, gnan z dobrimi deli, podre, elan popusti, oseba pade v film, ko se sprašuje, da zakaj se ravno njemu vse to dogaja, zakaj mora prav ona od vseh delati za praznike, zakaj jo že spet kliče ta in ta ter verjetno že spet nekaj hoče od nje, in ja, da preklopim, ker sem vse to jaz, zakaj prav moj otrok ponoči ne spi, zakaj se mi drugi mulec reži v obraz, ko mu dopovedujem nekaj (po mojem) pomembnega, zakaj nimam nikoli niti minute časa zase … ah, ta krivični svet!
In ja, če nisi res tipična žrtev – to je tisti, ki nenehno vije roke in čaka, da bodo drugi naredili nekaj namesto njega, nobena ponujena rešitev pa ni dovolj dobra, da bi se aktiviral in poskušal sam kaj ukreniti oz. vedno najde kak izgovor, da tega ne stori –, se potem, skurjen in razočaran, ker te kljub nenehno pretrgavanju na pol ne cenijo in ne nosijo po rokah, lahko znajdeš v vlogi preganjalca, ki ima dovolj vseh in vsega, ponori, da se tega ne bo šel več, da bo odslej samo še ‘kenslal’ vse po vrsti razen redkih izjem, pravih prijateljev … No, na tej točki je priložnost, da izstopi iz tega začaranega kroga, se zazre vase, da na plan svoje dobre in slabe plati, se umeri in poskuša življenje voditi nekje v ravnovesju med vsemi temi tremi ‘nezdravimi’ vlogami.
A starševstvo je posebno podpoglavje, kjer lahko te vloge pri otroku pustijo globlje in še bolj negativne posledice, kot če jih odigravamo v vsakodnevnih situacijah z drugimi ljudmi. Ker smo si z otrokom najbližje in je od nas odvisno, ali bo živel na sončni ali senčni strani življenja. Reševalec bo nedvomno naredil vse za to, da bo otrok srečen, a bo pod pritiskom, ker mu ni zmožen zagotoviti še več veselja. Ampak ja, to verjetno ni najboljša pot, ne? Ker bo otrok prej ali slej trčil v situacijo, ko mu ne bo nenehno nekdo pred njim kidal snega in ledu, preganjal oblakov, da bi lahko brez težav in pod toplim soncem stopal skozi življenje. Samozavestni otrok? Zagotovo ne. (Čustveni) invalid? Precej bližje, ja.
Je pa še hujše, če starši igramo vlogo žrtve; takrat bomo otroku iz sončnega dne naredili eno samo temo. Sama se pogosto zasačim v obeh vlogah: želim, da bi se imeli mulci maksimalno OK, temeljito pripravljam teren, ko bi si lahko vzela pol ure pavze zase, da bo ja vse tipi-top, da bomo ob uri na cilju, da tam ne bomo lačni, žejni, hitro me lahko pripravijo do tega, da jim na licu mesta privoščim še kak priboljšek več, fino se imamo, a bi potem še več, pa še tisto in ono, in ko je treba domov, smo vsi že rahlo do pretežno utrujeni, sploh mama, ki je poskrbela, da je za vse, kot mora biti, potem pa zvečer doma pričakuje neko hvaležnost za njen trud, upa, da bodo otroci rekli: ‘Mami, danes je bil pa res lep dan, hvala ti, sami se bomo umili v nekaj minutah in šli spat brez ugovorov!’
No, seveda je realnost precej drugačna: polni ugodja bi še ugodje televizije, pa knjige, pa kock pa še enega lupčka za lahko noč, pa vmes na hodniku hitro kakšna brca bratu pod nos, jok in vreščanje, ta bi še pil, tretji se je spomnil, da ga spet tišči lulat … In potem se super mama sesuje v prgišče jokajočega pepela, da kaj ji je treh mulcev treba bilo, kakšna krivica se godi – ona se tako trudi zanje, vse naredi za njihovo srečo, oni pa ne morejo narediti ene same stvari, ki jo zvečer pričakuje od njih: gredo spat, ko reče, da je čas za spanje. In jamram, jadikujem, mečem naprej, mamine litanije, ki jih verjetno starejša dva nehata poslušati že pol petih sekundah, se po možnosti hihitata pod odejo …
Ja, vem, vem, spet sem v stanju otroka, spet me je preplavilo in odplavilo razum, grem ven dihat, se umirit, premislit, kaj naj naredim: da jim že končno postavim meje, ki jih vse doslej očitno nisem uspela, in da jih v tem trenutku brez vpitja, očitkov in jadikovanja čim prej spravim v posteljo, pa da se ne razidemo na bojni nogi, s smrkavimi nosovi, ne z občutkom, da ‘me mama nima rada’. Včasih enostavno ne zmorem, zmečem v glavo vse, v ihti odidem iz otroške sobe in se zaprem v kopalnico z upanjem, da se name zruši strop in za vedno reši vse moje muke. Kdo je tu zdaj otrok?!
Zato sebi vam polagam na srce besede Mojce in Tjaše: Otroka je treba sprejeti takšnega, kot je. Treba ga je poslušati in tudi slišati – njegove želje, razmišljanja, mnenja, predloge. In jim ne predajati naprej svojih minusov, tistih, ki smo si jih nabrali v svojem otroštvu, ker nismo bili slišani, potolaženi, pač pa zatrti. Po drugi strani pa se nam ne smejo smiliti, zlasti ne v situacijah, ki so jim dorasli. Naj pozabi zvezek, doživi kritiko učiteljice, pa mu bo ta šola verjetno največ dala. Naj ve, da pri svojih letih lahko sam naredi to in to, ne pa da to naredimo namesto njega, ker mi to znamo bolje in hitreje.
Že tri leta pišem tedenski urnik oz. listo obveznosti za posameznega otroka, pa ga še zdaj nisem napisala. Ker ne maram pisanja urnikov in ker se verjetno bojim vsakodnevnih borb, ko bom trkala na popisani list in s tem na vest oz. spomin otroka, da je nekaj pozabil. Potem pa bom spet, uboga žrtev, jamrala, kako je to mogoče, da se v vseh teh letih ni prav nič spremenilo na bolje? In bom raje spet sama zagrabila za cunjo in pobrisala okensko polico z raztreseno prstjo iz rože, ki sta jo zadela med ruvanjem pred oknom. Mojca in Tjaša, imamo problem! Problem z mano. Ampak, ali nisi že na pol poti do rešitve, če priznaš, da imaš problem, in če, kot opažam iz delavnice v delavnico, vedno bolj razumeš njegovo srž?
Vsekakor moram čimprej iz vloge reševalca (za druge ljudi), ki mi pobere večino moči in časa, pogosto tudi na račun družine, ki potem posluša, kako utrujena sem. Za zunanji svet reševalec, za družino žrtev? Še kar slabo …
Uro zatem pozvoni fant od lani. »Prišel sem obnovit pogodbo za …« »Ampak saj smo jo ravno pred eno uro!« »Kdo je pa to bil?! … … Aha, no, super, spred nosa mi je ukradel stranko!«